Therme Vals is to spas what the Eiffel tower is to Meccano sets

Vals is a small village deep in the Swiss Alps, at the very end of a long, narrow valley. It is no more picturesque than any other and it is quite unlikely to find yourself there accidentally. The roads are narrow, shepherd’s huts are arranged along the steep slopes and if, by chance, you walk through a parking garage up to a caged neon sign saying Therme, that is where you will turn around if you don’t have a reservation.

That is why going to the Therme feels more like a pilgrimage than a daytrip. Spas are considered places of well-being and praised for their medical effects on the Continent. Vals takes this sentiment and takes it to a whole new level. It truly feels like a temple to the Body.

Arriving at the underground entrance and passing the sign that wouldn’t look out of place in Manhattan back alley, one does think whether or not this is the fabled place. Because only a certain number of visitors are allowed at any one time, reservations are checked at the reception. The changing rooms are the first sign of what is to follow as we change behind red leather curtains and prepare ourselves on black sofas. Next, a stone ramp gently takes us down to the glittery pool enclosed by a stone wall cut with almost perverse precision.

As we explore the Therme further, a succession of caverns, waterfalls, cauldrons and nooks unfold themselves, with the grand outdoor lake topping the procession. All these spaces seem as if they were hewn out of living rock, all with the same exact and uncompromising chisel. Tying this magnificent materiality together is a set of impressive proportions which appear throughout, creating airy as well as enclosed spaces and occasionally even conjuring an air of sanctity.

Sunbathing by the outside pool, looking through the framed views into the surroundings with their pastures, huts and cows, it even seems as though it is the mountains that were created to complement this place and not the other way around.

dež

torej, dežuje. pa še bo. pa še mraz je. ceu žur.

ampak to ni kr tko, ta dez.. pa tudi odpreti marelo in iti naprej je cisto prevec enostavna resitev.. geografija, politika, klima in nenazadnje tudi vreme soustvarjajo tako sestavljanko ki je nacionalna identiteta. in ker gre pac za london (ki je, paradoksalno, po wikipedii definiran kot "relatively dry city with regular but generally light precipitation throughout the year") gre za zelo mokro identiteto. pa tudi cisto, sprano, itd. pac vse, kar pride z dezjem.

ampak ce pustimo kontempliranje o metafizicnih implikacijah meteoroloskih fenomenov na sestavo individuumov (5 tock zame z velike besede), je navigiranje preko vseh luz, otokov, jezer, tokov in rek preko plocnikov, prehodov in ograj cel adrenalinski sport. vkljucuje namrec skok v daljino, troskok, stratesko izogibanje avtomobilskim naplavninam katerega se ne bi branil šah, plavalni sprint (ko ze zahodis v vodo) in pa seveda trosmerna rokoborba z marelo in vetrom.

no seveda bi se dalo recti da so za vse te zlodeje krivi arhitekti (ali pa vsaj gradbeniki (ce ne drugega pa vsaj vzdrzevalci kanalizacij)). ampak zanimivo je opazovati kako se pod vplivom taksnih dejavnikov spremeni uporaba skupnih javnih prostorov - predvsem (izpostavljenih) plocnikov in (zascitenih) nadstreskov. jasno se vsi zacnejo izogibati luzam, kar pogosto cisto spremeni tokove uporabnikov in ustvari nove zgostitve. hkrati vsi nadstreski (avtobusi, tende, izveski, vhodi...) pridobijo na vrednosti. kot so v MASHu rekli da 'as in a new york storm, people get all chummy in entrances and overhangs' - s tem da se je tam nadaljevalo 'well, here they then start to shoot at each other' (precej sproscen citat, no..)

 

poleg vseh ocitnih jezerckov je pa se ena kategorija v katero moras vsaj 5x stopiti preden sploh pogruntas iz kje se je vzela. vecina plocnikov (vsaj tukaj naokoli) je tlakovana z taksnimi ali drugacnimi tlakovci, ki so super za zamenjevanje odsluzenih cevi, postavljanje novih in vsesplosno kopanje (primer kako lahko se lahko drazji tlak izkaze za cenejsega v dolgem roku). no, nekateri izmed teh tlakovcev se jasno ne prilegajo tocno mestu kjer so bili preden ga je kaksen nadobuden delavec pretavil. voda si najde pot v te odprtinice in precej hitro nastane podtlacna (?) luza. ki naceloma ne obstaja in je ne vidis. razen, seveda, ce na tocno dolocen nacin ne stopis na tlakovec, ko pa skoci ven iz stranskih rez okoli tlakovca. kar tudi samo po sebi ni prevelik problem, ker noga s katero stopis naceloma ostane suha. problem se pa zacne, ko z drugo nadaljujes korak (aka gait) in presekas ta obrnjeni vodomet. praviloma z zgornjim delom cevlja, kar po defaultu pomeni da je vsa vodoodpornost v trenutku iznicena.

skratka zur.

no, kakorkoli ze. vremenski, politicni in geografski vplivi in pa arhitektura - tele mini poplavice na zelo majhen nacin ustvarijo distanco do ustaljenih uporab grajenega prostora in arhitekture. kaksen potres in spektakularno odprtje prelomnice bi bil naslednji korak. nuklearna katastrofa je pa seved resetira vse skupaj.

a o tem kdaj drugic.

najboljsa karta na svetu

He had bought a large map representing the sea,
Without the least vestige of land:
And the crew were much pleased when they found it to be
A map they could all understand.

“What’s the good of Mercator’s North Poles and Equators,
Tropics, Zones, and Meridian Lines?”
So the Bellman would cry: and the crew would reply
“They are merely conventional signs!

“Other maps are such shapes, with their islands and capes!
But we’ve got our brave Captain to thank:
(So the crew would protest) “that he’s bought us the best—
A perfect and absolute blank!”

(from Lewis Carroll: The Hunting of the Snark)
(most interesting useless fact: SM-62 Snark pre-ICBM nuclear missiles were named after the non-existant creature the poem is about)

povezave

Očarljiv občutek je spoznavati posamezne koščke neznanega mesta. Za razliko od prostranih naravnih polj, gozdickov in nasadov je vse dogajanje izjemno zgosceno. To se verjetno najbolj obcuti v vojnih filmih (no, verjetno se bolj v vojnim, ali pa vsaj urbanih scenarijih airsofta). Za vsakim vogalom je nekaj novega, cisto banalne stene locujejo popolnoma nasprotujoce realnosti, ograje in reke povzrocajo "heterotropias of crisis" (moj novi najljubsi koncept). In vse skupaj bolj ali manj rigidno diktirajo in povezujejo razlicni layerji (oz. ne, layerji kot koncept so precej outdated, bolj primerna bi bila polja).

But that's old news. Ocarljiv del je, ko raziskujes en del, in se spotaknes ob drugi predel, ki ga ze bolj ali manj poznas. Tak super Eureka moment, kot ko pogruntas da sta dva dela napol sestavljene setavljanke ubistvu soseda in ju povezes v en mega velik del. In v svoji mentalni mapi zdruzis dva bolj ali manj obsirna predela in ju povezes z nevidnimi sivi (no, ulicami).

Although slightly less old news, still not ringing the bell of innovation just yet. Ampak, zadnje case (z poglobljenim raziskovanjem fjordov kot je npr. Chronologie des styles architecturaux je se vecji bliss ko naenkrat pogruntas kako si razlicni layerji podajajo roke. Naj se popravim: ko začutiš to prepletenost..

Aahhhhh...

sneg.

v angliji je konec sveta. sneg, mraz, ledene svece, karamboli, zlomljeni kolki in prehladi mehurjev.

(dost bedno ce se zaletis v luc in potem se vate zaleti se resilc ;) )

(zimska sluzba. plug/sol tovornjak v ozadju je postrani zato ker se je prekucnil in ga poskusajo dvigniti)

(globalno segrevanje, globalno ohlajanje, konec sveta tako ali drugace)

v nekaterih krajih (bogu za hrbtom v hribih ob morju par sto km bolj severno) do -20'C, do pol metra snega, ljudje se prestraseni zbirajo v pubih in ob hladnih pintih govorijo horror storyje.

pa tudi bolj lokalno (beri: pod blokom) je zares padal sneg.

(it rains snows on the just and the unjust alike, except in california)

(deset točk za flurescentno ninđo!)

(ajde, res je snezilo)

or is it. a je res taksen konec sveta? ... catch je v tem da tukej pac nimajo zimske sluzbe v taksnem obsegu kot kaksne alpske drzave... in je tole kr ornk problem.. ker ko ne morejo zagotovit vseh uciteljev v osnovnih solah ali gretja ali malice ali dostopa do sole zaprejo sole. posledicno ostanejo starsi doma. posledicno so zaprte trgovine, prevozniki in knjiznice (!), obcasno celo banke. busi in vlaki so ze tkoaltko do roba polni, v tem casu jih je manj in se pocasneje vozijo in so tudi absolutno bolj obremenjeni.
ergo - drzava se ustavi in so na porocilih storije kako 'this day of snow has cost this country 60 badzillion pounds'

resitev? ... ravnam po priporocilih - do not travel unless neccessary, etc. zunaj zmrzuje in piha, jaz sem pa v svoji topli sobici na soncku, pridno prebiram knjigurine in zivim odtujen od realne okolice :)  ... mislim da je pocasi na vrsti caj.