povezave

Očarljiv občutek je spoznavati posamezne koščke neznanega mesta. Za razliko od prostranih naravnih polj, gozdickov in nasadov je vse dogajanje izjemno zgosceno. To se verjetno najbolj obcuti v vojnih filmih (no, verjetno se bolj v vojnim, ali pa vsaj urbanih scenarijih airsofta). Za vsakim vogalom je nekaj novega, cisto banalne stene locujejo popolnoma nasprotujoce realnosti, ograje in reke povzrocajo "heterotropias of crisis" (moj novi najljubsi koncept). In vse skupaj bolj ali manj rigidno diktirajo in povezujejo razlicni layerji (oz. ne, layerji kot koncept so precej outdated, bolj primerna bi bila polja).

But that's old news. Ocarljiv del je, ko raziskujes en del, in se spotaknes ob drugi predel, ki ga ze bolj ali manj poznas. Tak super Eureka moment, kot ko pogruntas da sta dva dela napol sestavljene setavljanke ubistvu soseda in ju povezes v en mega velik del. In v svoji mentalni mapi zdruzis dva bolj ali manj obsirna predela in ju povezes z nevidnimi sivi (no, ulicami).

Although slightly less old news, still not ringing the bell of innovation just yet. Ampak, zadnje case (z poglobljenim raziskovanjem fjordov kot je npr. Chronologie des styles architecturaux je se vecji bliss ko naenkrat pogruntas kako si razlicni layerji podajajo roke. Naj se popravim: ko začutiš to prepletenost..

Aahhhhh...